Dobavitelj iz Slovenije, ki prodaja končnim potrošnikom v drugo državo članico po katalogu, spletu, telefonu, telefaksu ter nato pošlje blago kupcu, mora upoštevati zakon o DDV države članice, v katero dobavlja.
Če so te dobave v posamezno državo članice nižje od mejnih vrednosti, ki pri prodaji blaga, na daljavo veljajo za posamezno državo članico, potem dobavitelj za prodano blago zaračuna slovenski DDV.
Direktiva 2006/112/ES določa, da lahko država članica, na ozemlju katere se nahaja blago v trenutku, ko se konča odpošiljanje ali prevoz pridobitelju, omeji prag na 35.000 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti, kadar se ta članica boji, da bi prag 100.000 EUR lahko povzročil resna izkrivljanja konkurence.
Slednje pomeni, da se mora davčni zavezanec, ki dobavlja blago na daljavo končnim potrošnikom v eno izmed držav članic EU ter preseže mejni znesek, predpisan v tej državi članici EU, identificirati za namene DDV v tej državi članici EU.
Za Italijo je ta mejna vrednost 100.000 EUR v zadnjih 12 mesecih poslovanja.